Zjutraj
je bilo v Avberju prav živahno zaradi številnih kolesarjev ...
Že prav
kmalu smo se z Nadraše po strmi singli spustili v dolino
Raše. Tisti, ki so se odločili za težjo varianto, so morali
prestati test sposobnosti za bodoče napore. Spust je vključeval vožnjo
čez kamnit zid, po živalski stezici med štori in kamenjem, nato
pa preko zavite potke med štrlečimi skalami. Za nekatere je bilo
vse to mala malica, drugi so poskrbeli tudi za akrobatske vložke.
Dolina
Raše je prav sijala v pomladnem soncu ...
Kaj pa
gledajo vsi ti kolesarji ?
Domačini
so nedavno očistili zelenje s starega kamnitega mostu, ki že več kot 20
let ne služi več svojemu namenu. Sedaj je most prav zasijal sredi
samega zelenja. Mojstrska gradnja, ni kaj !
Pritok
Raše Kranjšček je pravi fenomen na robu Krasa. Nekoč je
tu zaradi obilice vode in velikega padca delovalo 6 mlinov, zadnji
še do leta 1944. Voda raztaplja apnenčasto podlago, ta apnenec
pa se nato odlaga v obliki lehnjaka. Veliko je visokih pregrad s
slapovi in globokimi tolmuni, vmes so prav lepa kamnita korita. Tokrat
je bil potok v spodnjem toku suh, malo višje pa se je voda lepo
pretakala preko pregrad.
Na tem
delu se je skupina kolesarjev, ki se je odločila za težjo varianto
ture, napotila preko potoka Kranjšek in strmo navzgor ...
Nekateri
so si izbrali priročen način vzpona, steza do Stomaža je bila res strma.
Sledila
je vožnja po temačnih grapah na Poljane, od tam pa strm spust po singli
in nato kolovozu do Hribov. Tam nas je Zofka ponovno presenetila z
njeno široko gostoljubnostjo ...
Nadaljevali
smo preko strme grape do Pristave, nato po lepi singli navzdol v
Rašo. Po dolini Raše smo se nato spustili do ovinka
ceste, ki pelje v Vipavo. Nato nas je ne prestrm makadamski klanec
pripeljal do Kobdilja, tam pa smo jo po kolovozu ubrali do
Hruševice.
Od
Hruševice smo najprej po kolovozu in nato po gozdu nadaljevali
naše vandranje po Krasu do spodmola Vilenca...
Tam
je nekoč bil stalen izvir vode, medtem ko danes izvira voda tam samo po
večjih deževjih. Preko kamnitega železniškega mostu ....
... smo prečkali železnico, takoj nato pa še cesto Sežana - Nova
Gorica.
Po ozkih kolovozih smo po gmajni in travnikih prišli do Ponikev,
nato pa prek Zoranc navzgor proti Avberju.
Skupina, ki je šla po lažji varianti "zelene" ture, se je iz
Raše povzpela po asfaltni cesti do Majcnov, nato pa nadaljevala
do vasi Štorje.
Tako so
šli mimo vaškega kala, nato pa po gmajni do Grahovega
Brda, po senčni singli naprej do Utovelj. Sledil je lahen spust do
Dobravelj, potem pa navzgor do vasice Gradnje. Od tam je samo še
kilometer asfaltne ceste do Avberja ...
... kjer
se na placu odpre pogled na čudno čebulasto bakreno kupolo zvonika
cerkve Sv. Nikolaja.
Celo pot
so nas na kraških travnikih in gmajnah spremljale cvetlice, ki
so bile ravno v polnem cvetenju. Nekaj se jih je dalo spoznati na
priročnem panoju, še bolj pa zaležejo besede izkušenih
Kraševk.
After
smo imeli na turistični kmetiji "Pri Francinovih", ki s terase ponuja
čudovit razgled po celotnem Krasu. Miza pa ni bila tako prazna, kot
izgleda še na tej sliki ....
Bilo je
kar naporno, na težji varianti smo naredili 620 m višincev, na
lažji pa 340 m. Porabljene kalorije smo hitro nadomestili z domačimi
slastnimi dobrotami.
* Vsi objavljeni tracki so zgolj orientacijski in zaradi
zaščite pred nepovabljenimi gosti ponekod odstopajo. Vse preveč
je vandalov, ki večinoma z motornimi kolesi komaj prehodne stezice
razorjejo do neprepoznavnosti. Realno prevoženi tracki so na razpolago
pri avtorju.
