Na avberskem pohodu v počastitev Dneva okupatorja smo se letos spomnili dogodkov v letu 1943, ko so fašisti požgali vas Ravnje in v Raši ustrelili dvanajst talcev. Proučili smo dostopne zgodovinske vire o tem dogodku, pri čemur se zahvaljujemo Pokrajinskemu arhivu v Novi Gorici za vso pomoč. Dodatne podatke smo pridobili v pogovoru z Marijo Funa, poročeno Rener. V tistem času, ko so vas Ravnje požgali, je imela komaj sedem let, ampak dogodki tistega časa so se ji neizbrisno vtisnili v spomin. Na našem pohodu nam je Marija z živo besedo posredovala svoje spomine na tiste dni.

Partizani so dne 16.5.1943 napadli fašiste v Raši. Bila je nedelja, napad so izvršili ob štirih popoldne. Italijani so se po cesti skozi Rašo redno vozili na Štjak, partizani so to izkoristili in postavili zasedo na delu ceste takoj za mostom čez Rašo. V boju je padlo šest Italijanov, partizani pa so se umaknili.

Še istega dne so fašisti prihrumeli v vasico Ravnje, ki je bila  dogodku najbližje. Mislili so, da se v vasi še skrivajo partizani. Vse vaščane so zbrali na koncu vasi in jih zastražili. Ničesar niso pustili vzeti iz hiš, hiše pa so morali zakleniti. Fašisti so v hlevih vseeno odvezali nekaj živine, nato pa so celotno vas požgali. Na nekaj domačijah so zgorele tudi krave in prašiči v zaklenjenih štalah. Vaščani so si najprej poiskali zatočišče v sosednjih vaseh, Funovi so odšli proti Hruševici, vendar so jih fašisti preusmerili v Krtinovico. Tako so bili bližje domači vasi.

Tistega strašnega dne je Funa Emilija (Ema), po domače Funova, pestovala komaj šestmesečnega dojenčka. Fašista, ki je stražil hišo, je prosila, če bi lahko zgoraj vzela ogrinjalo za dojenčka. Hotela je vzeti s sabo še shranjen denar, a že je bil za njo fašist s puško in jo podil ven. Hišo je zaklenila in s sabo vzela ključ. Kot je pripovedovala njena hčerka Marija, ki je takrat imela komaj sedem let, je bil ključ edino, kar jim je ostalo od domačije. Vse ostalo je zgorelo. Njihova družina je takrat štela osem članov.

Fašisti so po okoliških vaseh zbirali talce. Iskali so mlajše moške do 40 let. Iz maščevanja za pobitih šest Italijanov so na istem mestu želeli ustreliti dvakratno število domačinov. Moške so zbrali na Štjaku in jih postavili v vrsto. Med njimi je bil tudi Alojz Funa, ki so mu vedno rekli Cveto. Takrat je bil star komaj šestnajst let. Poveljujoči od Italijanov je občinskega tajnika vprašal, če je Cveto član fašistične mladine. Očitno se mu je mladenič zasmilil. Tajnik je prikimal, Cveto pa je bil modro tiho. Tako je ušel gotovi smrti.

Italijani so vseh dvanajst talcev povedli v Rašo na mesto napada in jih tam ustrelili. Nihče ni zvedel, kaj so naredili z njihovimi trupli. Danilo Rudež, ki je bil v tistem času v Štanjelu, se je spomnil, da so po ustrelitvi talci ležali v mrtvašnici na pokopališču v Kobdilju.

Marija se spomni še nekaj dogodkov iz časa NOB. Vaščani iz Ravenj so večinoma živeli v bližnji Krtinovici. Seveda je vladala revščina, Marija se spomni, da je bila družina, pri kateri so bivali, še bolj revna kot njihova. Kljub temu so si borno hrano delili. Da so lažje preživeli, so hodili obdelovat njive na Ravnje, da so pridelali vsaj nekaj živeža. V Ravnjah so si uredili zasilna zatočišča, tako da so  ožgano zidovje za silo pokrili s slamo in bivali v taki podrtiji.

Cveto Funov je po požigu vasi kmalu odšel v partizane. Naslednjega leta je bil tam ranjen. Skrivali so ga tudi kar šest mesecev v Ravnjah. Zdravil ga je dr. Rovatti, ki je prihajal iz Dutovelj. Marija pripoveduje, da so nekega dne v vas prišli Nemci (bilo je že po kapitulaciji Italije) in iskali partizane. S sabo so imeli tudi psa. Mama Ema se je hitro znašla in pred vrata, kjer se je skrival Cveto, postavila stol, na katerega se je usedla mala Marija z dojenčkom v naročju. Vonjave od dojenčka so premotile psa in Nemci so vas zapustili, ne da bi našli Cvetota.

V zgodovinskih virih smo zasledili tudi pričanje  Rener Eme iz Ravenj št. 1. Ko so Ravnje v letu 1943 požgali, se je skupaj s triletnim sinom naselila na Gradnjah. Vračala se je v domačo vas obdelovat polja, pridelke in hrane so tako imeli zase in za v vas prihajajoče partizane. Za partizane so ženske zbirale in nosile hrano tudi iz sosednjih vasi: Kazelj, Avberja in od drugod. Tako smo zvedeli pohodniki zvedeli za še eno podrobnost iz preteklosti o povezavi med vasmi na nasprotni strani Raše. V tistih časih je beseda solidarnost imela čisto drugačen pome kot danes, saj je prav ta solidarnost med ljudmi v stiski omogočala preživetje brezdomcem iz požgane vasi.

Ohranila se je tudi pesem o tem dogodku, zložil jo je Polde Rener, povedala pa Marija Rener dne 23.4.2016:

POŽGANA VAS

Trudno odmeva korak,

povsod na okrog je tišina.

Težak in tožen spomin

stika samotno srce.

V Raši samotni ob cesti

z gramozom posuti

našlo svoj zadnji je mir

dvanajst trpečih ljudi.

In eden jim bil je sovrag,

v enem zdaj grobu ležijo,

angel na grobu kleči,

angel z razbito glavo.

V vaškem koritu pa vre,

peni se bistri studenec,

ker v njem partizani gase

si žejo ko mimo grede.

Izkoriščam to priliko, da povabim vse, ki o tem dogodku iz NOB vedo še kakšne dodatne podrobnosti, da mi jih posredujejo. Na ta način bomo iz več različnih virov zgodbo lahko naredili še bolj verodostojno, da bo služila kot spomin mlajšim generacijam na zgodovinske dogodke iz ne tako daljne preteklosti.

Zapisal: Edi Fabjan

Viri:

1. Pripovedovala Marija Rener, Funova iz Ravenj, rojena leta 1936

2. Zapis pričanja o dogodkih iz NOB iz l. 1957: Emilija Funa, po domače Funova;  zapis je shranjen v Pokrajinskem arhivu Nova Gorica

3. Zapis pričanja od dogodkih iz NOB (podpisana Majda Majnik, 14.10.1957) : Rener Eme, Ravnje št. 1; zapis je shranjen v Pokrajinskem arhivu Nova Gorica