.
Pohod smo izvedli kljub slabi vremenski napovedi. Dežja je bilo nekaj, a se niti pošteno nismo zmočili.
Prijetna družba pohodnikov, ki se zlepa ne ustrašijo niti slabe
vremenske napovedi, je pot prehodila v celoti. Zbralo se nas je 25
neustrašnih pohodnikov. Večino poti je bil z nami tudi Danilo
Rudež, ki bo letos praznoval 90 let in je tudi med časom NOB kot
partizan hodil po teh stezah, ki se jih še dobro spominja.
V
vasici Ravnje smo se spomnili tragičnih dogodkov med NOB, ko so
fašisti iz maščevanja požgali celotno vas in ustrelili 12
talcev v Raši.
Za ostale pripenjam .gpx sled in zemljevid,
če želite prehoditi isto pot. V naravi je pot tudi označena do
2.5.2016. Na kmečkem turizmu pri Francinovih v Avberju pa vam bodo
lahko dali še dodatne napotke, če se boste odpravili na pohod po
Krasu.
Slike si lahko ogledate tukaj (Gabrijel) in tukaj (Edi).
Tako smo šli na pot:
Pelerina je bila del obvezne opreme:
Zemljevid prehojene poti:
Da naše skrbi glede vremena niso bile iz trte zvite, se je
pokazalo pozno popoldne: tudi v Avberju je snežilo in zapadlo
dober cm snega.
Na svidenje naslednje leto v Avberju ob Prazniku upora proti okupatorju !
SPOMINI NA POŽIG VASI RAVNJE LETA 1943
Na
avberskem pohodu v počastitev Dneva okupatorja smo se letos spomnili
dogodkov v letu 1943, ko so fašisti požgali vas Ravnje in v
Raši ustrelili dvanajst talcev. Proučili smo dostopne
zgodovinske vire o tem dogodku, pri čemur se zahvaljujemo Pokrajinskemu
arhivu v Novi Gorici za vso pomoč. Dodatne podatke smo pridobili v
pogovoru z Marijo Funa, poročeno Rener. V tistem času, ko so vas Ravnje
požgali, je imela komaj sedem let, ampak dogodki tistega časa so se ji
neizbrisno vtisnili v spomin. Na našem pohodu nam je Marija z
živo besedo posredovala svoje spomine na tiste dni.
Partizani
so dne 16.5.1943 napadli fašiste v Raši. Bila je nedelja,
napad so izvršili ob štirih popoldne. Italijani so se po
cesti skozi Rašo redno vozili na Štjak, partizani so to
izkoristili in postavili zasedo na delu ceste takoj za mostom čez
Rašo. V boju je padlo šest Italijanov, partizani pa so se
umaknili.
Še
istega dne so fašisti prihrumeli v vasico Ravnje, ki je bila
dogodku najbližje. Mislili so, da se v vasi še skrivajo
partizani. Vse vaščane so zbrali na koncu vasi in jih
zastražili. Ničesar niso pustili vzeti iz hiš, hiše pa so
morali zakleniti. Fašisti so v hlevih vseeno odvezali nekaj
živine, nato pa so celotno vas požgali. Na nekaj domačijah so zgorele
tudi krave in prašiči v zaklenjenih štalah.
Vaščani so si najprej poiskali zatočišče v sosednjih
vaseh, Funovi so odšli proti Hruševici, vendar so jih
fašisti preusmerili v Krtinovico. Tako so bili bližje domači
vasi.
Tistega
strašnega dne je Funa Emilija (Ema), po domače Funova, pestovala
komaj šestmesečnega dojenčka. Fašista, ki je stražil
hišo, je prosila, če bi lahko zgoraj vzela ogrinjalo za
dojenčka. Hotela je vzeti s sabo še shranjen denar, a že je bil
za njo fašist s puško in jo podil ven. Hišo je
zaklenila in s sabo vzela ključ. Kot je pripovedovala njena hčerka
Marija, ki je takrat imela komaj sedem let, je bil ključ edino, kar jim
je ostalo od domačije. Vse ostalo je zgorelo. Njihova družina je takrat
štela osem članov.
Fašisti
so po okoliških vaseh zbirali talce. Iskali so mlajše
moške do 40 let. Iz maščevanja za pobitih šest
Italijanov so na istem mestu želeli ustreliti dvakratno število
domačinov. Moške so zbrali na Štjaku in jih postavili v
vrsto. Med njimi je bil tudi Alojz Funa, ki so mu vedno rekli Cveto.
Takrat je bil star komaj šestnajst let. Poveljujoči od
Italijanov je občinskega tajnika vprašal, če je Cveto član
fašistične mladine. Očitno se mu je mladenič zasmilil. Tajnik je
prikimal, Cveto pa je bil modro tiho. Tako je ušel gotovi smrti.
Italijani
so vseh dvanajst talcev povedli v Rašo na mesto napada in jih
tam ustrelili. Nihče ni zvedel, kaj so naredili z njihovimi trupli.
Danilo Rudež, ki je bil v tistem času v Štanjelu, se je spomnil,
da so po ustrelitvi talci ležali v mrtvašnici na
pokopališču v Kobdilju.
Marija
se spomni še nekaj dogodkov iz časa NOB. Vaščani iz
Ravenj so večinoma živeli v bližnji Krtinovici. Seveda je vladala
revščina, Marija se spomni, da je bila družina, pri kateri so
bivali, še bolj revna kot njihova. Kljub temu so si borno hrano
delili. Da so lažje preživeli, so hodili obdelovat njive na Ravnje, da
so pridelali vsaj nekaj živeža. V Ravnjah so si uredili zasilna
zatočišča, tako da so ožgano zidovje za silo pokrili s
slamo in bivali v taki podrtiji.
Cveto
Funov je po požigu vasi kmalu odšel v partizane. Naslednjega
leta je bil tam ranjen. Skrivali so ga tudi kar šest mesecev v
Ravnjah. Zdravil ga je dr. Rovatti, ki je prihajal iz Dutovelj. Marija
pripoveduje, da so nekega dne v vas prišli Nemci (bilo je že po
kapitulaciji Italije) in iskali partizane. S sabo so imeli tudi psa.
Mama Ema se je hitro znašla in pred vrata, kjer se je skrival
Cveto, postavila stol, na katerega se je usedla mala Marija z dojenčkom
v naročju. Vonjave od dojenčka so premotile psa in Nemci so vas
zapustili, ne da bi našli Cvetota.
V
zgodovinskih virih smo zasledili tudi pričanje Rener Eme iz
Ravenj št. 1. Ko so Ravnje v letu 1943 požgali, se je skupaj s
triletnim sinom naselila na Gradnjah. Vračala se je v domačo vas
obdelovat polja, pridelke in hrane so tako imeli zase in za v vas
prihajajoče partizane. Za partizane so ženske zbirale in nosile hrano
tudi iz sosednjih vasi: Kazelj, Avberja in od drugod. Tako smo zvedeli
pohodniki zvedeli za še eno podrobnost iz preteklosti o povezavi
med vasmi na nasprotni strani Raše. V tistih časih je beseda
solidarnost imela čisto drugačen pome kot danes, saj je prav ta
solidarnost med ljudmi v stiski omogočala preživetje brezdomcem iz
požgane vasi.
Ohranila se je tudi pesem o tem dogodku, zložil jo je Polde Rener, povedala pa Marija Rener dne 23.4.2016:
POŽGANA VAS
Trudno odmeva korak,
povsod na okrog je tišina.
Težak in tožen spomin
stika samotno srce.
V Raši samotni ob cesti
z gramozom posuti
našlo svoj zadnji je mir
dvanajst trpečih ljudi.
In eden jim bil je sovrag,
v enem zdaj grobu ležijo,
angel na grobu kleči,
angel z razbito glavo.
V vaškem koritu pa vre,
peni se bistri studenec,
ker v njem partizani gase
si žejo ko mimo grede.
Izkoriščam
to priliko, da povabim vse, ki o tem dogodku iz NOB vedo še
kakšne dodatne podrobnosti, da mi jih posredujejo. Na ta način
bomo iz več različnih virov zgodbo lahko naredili še bolj
verodostojno, da bo služila kot spomin mlajšim generacijam na
zgodovinske dogodke iz ne tako daljne preteklosti.
Zapisal: Edi Fabjan
Viri:
1. Pripovedovala Marija Rener, Funova iz Ravenj, rojena leta 1936
2.
Zapis pričanja o dogodkih iz NOB iz l. 1957: Emilija Funa, po domače
Funova; zapis je shranjen v Pokrajinskem arhivu Nova Gorica
3.
Zapis pričanja od dogodkih iz NOB (podpisana Majda Majnik, 14.10.1957)
: Rener Eme, Ravnje št. 1; zapis je shranjen v Pokrajinskem
arhivu Nova Gorica
Obvestilo z dne 25.4.2016:
Vremenska napoved je za sredo zelo neugodna. To se lepo odrazi na
spodnji sliki. Čeprav se napovedi vremenskih modelov
razlikujejo, lahko pričakujemo deževen dopoldan tudi na Krasu.
Popoldanski dež je pa že gotovost. Tudi meteorologi nas opozarjajo
na zelo nestabilno ozračje in možna lokalna vremenska presenečenja.
V ponedeljek zvečer se je zato sestal organizacijski odbor glede
odločitve o pohodu v tako slabem vremenu. Odločitev je naslednja:
Uradno pohoda sicer ne bomo odpovedali,
ne bomo pa izvedli spremljevalnih prireditev, pogostitev na vmesnih
točkah in partizanskega mitinga v vasici Ravnje. V kolikor se bo v
sredo kdo želel odpraviti na pohod, bomo vodniki pripravljeni in pohod
izvedli. Ne pričakujemo pa veliko takih, da bi bili v mrazu in dežju
pripravljeni prehoditi sorazmerno zahtevno traso. Tudi na kmečkem
turizmu "Francinovi" bodo veseli vsakega gosta, ki bo prišel v
Avber.
Celotna trasa za pohod je že označena in tako bo ostalo vsaj do
2.5.2016. Zato ste vsi vabljeni, da pohod opravite v lepem
vremenu med prvomajskimi prazniki, takrat ko vam najbolj ustreza !