Domov
Predstavitev
Zgodovina
Dogodki
Galerija
Kontakt
Povezave
     
 

PARTIZANSKI POHOD OB DNEVU UPORA PROTI OKUPATORJU - 27.4.2014

GOVOR NA MITINGU OB CERKVI V TOMAJU

tov. Pavla Fabjan iz Tomaja

Naj se najprej predstavim: sem Pavla Fabjan, rojena v Tomaju, službovala sem v raznih krajih kamor so nas namreč kot učitelje nastavljali z dekretom, vendar sem se vrnila v svoj rojstni kraj, kjer imam sedaj svoj dom.

Poizkušala bom dati kratek preblisk skozi težak in strašen čas, ki smo ga doživljali, ko je tu vladala fašistična Italija in dobo 2. svetovne vojne.

Spomin sega nazaj v otroška leta, ko sem obiskovala italijanski vrtec in osnovno šolo. Težko bi opisala občutke ob nasprotjih med domom, šolo in fašističnimi organizacijami, v katere smo bili prisiljeni se vključevati. Dom nas je odvračal od vsega, kar je bilo povezano s fašisti, pred učitelji smo morali to skrivati. Bili smo razdvojeni, razpeti med starši, šolo in organizacijami. Zame so bili to čudni časi. Posebno hudi pa so bili zame večeri, ko so se pri nas shajali zavedni antifašisti. Pogovarjali so se tako o vojni in revoluciji. Bilo je zame nekaj strašnega , ker nisem dojemala bistva, slutila pa sem, da prihaja nekaj hudega. Zatiskala sem si ušesa, da ne bi slišala, da ne bi noč za nočjo sanjala o grozotah. Pa je le prišel tisti strašen čas.

Spominjam se aprila 1940. leta. Bila je nedelja in po maši sem srečna odšla z drugimi otroki nabirat narcise. Z lepim šopkom sem hitela domov, da jih pokažem domačim. In glej: mama in babica v solzah, očeta nikjer. Povedali sta mi, da so očeta aretirali karabinjerji. Tedaj sem začela razumevati tiste strašne pogovore ob večerih. Pohitela sem sama v Dutovlje v kasarno karabinjerjev, da bi videla očeta. Da, videla sem ga in je imel solze v očeh ter rekel: "Da bi me vsaj ne vklenili kot zločinca, saj nisem ničesar zakrivil razen tega, da sem Slovenec in nisem fašist.". Še z nekaterimi vaščani so ga nato odpeljali v tržaški zapor, od tam pa v internacijo daleč v južno Italijo.

Fašistična Italija je postajala vse bolj agresivna, vojskovala se je v Afriki, Rusiji in v Albaniji ter Grčiji. Spomladi leta 1941 so se trume vojakov, topov in konjenikov pomikale proti takratni jugoslovanski meji. Zasedli so večji del Slovenije kot tudi Ljubljano. Tudi v Tomaju sta bili nameščeni postojanki fašistične in kraljeve vojske. Bili so okupatorji, nadzorovali so ljudi, jih ustrahovali, a narod ni klonil, začel se je upor. Tako je bila že 27. aprila 1941 v Ljubljani ustanovljena OF z namenom organizirati partizansko vojsko. Tako so se začele formirati partizanske enote, ki so se kmalu razširile tudi na Primorskem. Odrasli in tudi zavedni mladinci so se na tajno sestajali v gozdovih, kjer so se dogovarjali o orožju in podpori borcem - partizanom s hrano in obleko. Nastajale so organizacije OF, mladinske organizacije, združenja žena z nalogo pomagati in vzdrževati novo nastalo partizansko vojsko.

Pa prišel je tudi 8. september 1943. leta, kos je raznesla novica, da je Italija kapitulirala. Ne da se opisati občutkov, ki so tedaj prevzeli vse nas: peli smo slovenske pesmi na cesti, vriskali in razlegale so se tudi že partizanske pesmi. Po cestah pa so se pomikale vrste bednih poraženih italijanskih vojakov, ki so bežali pred Nemci (do tedaj zavezniki !). Partizani pa so si tedaj mnogo opomogli, kajti zasegli so orožje, hrano, obleko in nastale so kar močne enote. Sovražnih postojank ni bilo več, zato se je v decembru 1943 v gozdič pri Tomaju utaboril Stjenkov bataljon. S partizani, rekli smo jim "naši fantje", smo priredili veselico, sprehajali so se po vasi, a bili premalo oprezni pred Nemci, ki so se prav tedaj nastanili v Sežani. Poslali so patruljo, ki je presenetila borce, ki so bili premalo oprezni in so odkrito hodili po vasi. Padel je domačin in dva borca, mlad partizan iz Krepelj pa je bil težko ranjen. Naslednji dan so Nemci s topovi obstreljevali našo vas. Okrog poldne so s kamionom pridrveli v vas in odpeljali nekaj vaščanov v šolo, nato pa v zapor Coroneo v Trst. Med njimi je bil tudi moj oče. Iz Trsta so ga peljali v Nemčijo in vrnil se je šele leta 1945.

Ko takole premišljujem, spoznam da je prav v teh težkih dneh nastala prelomnica v mojem življenju. Do tedaj še rosno mlada šolarka, od tedaj dalje pa odrasla oseba, ki je morala znati zrelo misliti, nositi odgovornost in morebitne posledice.

Vem, da se  te zadnje besede, ki sem jih sedaj povedala, ne nanašajo samo name, ampak na vso mojo generacijo, ki je bila prisiljena prekmalu odrasti in nositi težko odgovornost in vedeti, kaj pomeni izrek: Brez mladosti biti mlad !

Naj bo ta sestavek posvečen mojemu očetu pokojnemu Karlu Fabjan, ki je umrl prav 27. aprila 1955, star le 62 let.

Ni čudno, da je podlegel bolezni, saj gorje, ki ga je preživel, ni dopustilo, da bi spokojno in dostojanstveno zaživel.

Aktivno je kot avstrijski vojak odslužil štiri leta v 1.s vetovni vojni v prvih bojnih vrstah. Ob prihodu domov je izvedel, da sta mu v vojni padla dva brata, zato je ostal doma in prevzel kovaško obrt.

Vendar ni mogel zaživeti, kajti naši kraji so pripadli Italiji, kjer je bil vzpostavljen fašistični režim, s katerim se moj oče ni strinjal. Zato so ga preganjali, zapirali v tržaške zapore, ga odpeljali v koncentracijsko taborišče v južno Italijo. Pa ni bilo še dovolj: med 2. svetovno vojno, že leta 1943 v decembru so ga še Nemci odpeljali v Nemčijo, od koder se je vrnil šele ob koncu vojne leta 1945 živ, vendar ne zdrav.

Taka ali podobna usoda je doletela še mnoge rojake, zato hvala in čast vsem, ki so se žrtvovali zato, da lahko mi svobodno in boljše živimo.

 

V Tomaju, 27.4.2014

 

Sestavila: Fabjan Pavla

Pavla Fabjan