PARTIZANSKI POHOD OB DNEVU UPORA PROTI OKUPATORJU - 27.4.2010

Tudi v Avberju smo se odločili, da letos organiziramo pohod, kar je itak sedaj zelo v modi. Ideja se je porodila skupinici iz Avbera in Ponikev, ki kar redno ob nedeljah odhaja na sprehode po naravi v bližnji in daljnji okolici vasi.
Ker so bili naši kraji v času NOB med 2. svetovno vojno vedno povezani s partizani, podobno ali še bolj pa je bilo s kraji oz. zaselki na drugi strani Raše, smo želeli spomin na te čase vsaj malo obuditi tudi s potekom pohoda. Pohod je bil načrtovan tako, da je povezal Avber in vasi na drugi strani Raše s pomočjo skritih steza, ki potekajo čez hudourniške grape in jih širša javnost sploh ne pozna. Poleg tega je med NOB večinoma prav po teh stezah potekala kurirska pot med P-3 (pri Pivki), preko P-14 (Sv. Ana nad Podrago) do P-13 (Tomačevica). Kurirska pot je bila zasnovana v letu 1943, veza pa je potekala vsak drugi dan. Javka pa je bila v gozdu prav med Avberom in Ponikvami, za zvezo pa je skrbelo 5 kurirjev: "Skala" iz Pivke, Jelerčič Mirko iz Renč, Orel iz Komna, Jelerčič Ivan iz POdrage in Štefan iz Jakovce pri Podragi. Da bi lahko bili kar se da verodostojni in natančni pri interpretaciji medvojnih dogodkov, smo za sodelovanje zaprosili Pokrajinski arhiv v Novi Gorici, kjer so nam pripravili dokumentacijo iz medvojnega obdobja, ki se nanaša na kraje, ki jih je povezal naš pohod. Za sodelovanje se jim tudi ob tej priliki najlepše zahvaljujem. Na "Selu" med Avberom in Ponikvami naj bi baje nekaj časa bil tudi štab 9. korpusa, o čemer pa še nismo dobili zanesljivih podatkov. Vsekakor pa je v stari šoli delovala Komanda mesta Sežana, ki so jo Nemci napadli 7.5.1944 in takrat tudi požgali šolo.
Dokumentacija obsega predvsem spomine ljudi na medvojne dogodke, zapisani pa so bili v letih po končani vojni. Tako smo pred začetkom pohoda v Avberu prebrali spomine Grmek Srečkota, ki je bil rojen na Gradnjah in je opisal, kako je potekalo šolanje v Avberu v slovenski partizanski šoli, ki je skoraj neprekinjeno delovala dve šolski leti od 1943 do 1945. pod okriljem partizanske oblasti. Na drugi strani, V Stomažu je več časa bivala minerska četa Kosovelove brigade, spomine na te čase pa je zapisala Marija Gec iz Stomaža; Katarina pa nam je med našim postankom v Stomažu prebrala izsek iz teh vojnih pričevanj.
Še opis pohoda. Za datum pohoda smo izbrali 27.4., nekoč Dan OF, danes Dan upora proti okupatorju. To je bil sicer prvi avberski pohod, želeli pa bi, da bi postal tradicionalen. Pohodniki so se v Avberu pričeli zbirati ob 9:00, pobirali smo prijave, prodajali majice z znakom pohoda, kape triglavke in titovke, naprodaj pa so bile tudi dišave in izdelki iz sivke.
Ob 9:45 je sledil kratek nagovor z opisom pohoda, Katarina pa nam je prebrala, kako je vojne čase v partizanski šoli doživljal Srečko Grmek iz Gradenj. Točno ob 10:00 smo se pohodniki odpravili na dolgo pot, trasa pohoda je bila dolga skoraj 18 km; vzponov pa se je na celotni trasi nabralo za 520 m. Pohodnikov se nas je nabralo kar okrog 150.
Pohod je najprej potekal iz Avbera preko Nadraše in strmega spusta preko rebri v Rašo. Nato smo po dolini Raše nadaljevali proti severu skoraj do Rihardovega mlina, tam smo po kamnih prečkali Rašo, ki je tam imela vodo. Sledil je zelo strm in vroč vzpon med šparglji in martinčki do vasice Ravnje. Tu nas je čakal vroč čaj, bistra voda iz izvira in tudi kako bolj močno okrepčilo se je našlo. Hojo smo nadaljevali po razgledni planoti med vinogradi do Dolenj. Tam smo se spustili preko grape in nato preko strmega pobočja v idiličen zaselek Pristava. Po razgibanem terenu smo se nato napotili do zaselka Hribi. Tam nas je čakalo pravo presenečenje, saj nam je Zofka pripravila pogostitev s slastnim pecivom, čajem in kavo. To se je kar prileglo pred naslednjim vzponom, ki nas je čakal. V Pristavi je bilo sicer predvideno, da se pohodniki z manj kondicije odcepijo in spustijo v dolino Raše in direktno nazaj v Avber, kar bi jim pot skrajšalo za poldrugo uro.No, skoraj vsi smo pot nadaljevali do zelo razgledne vasice Poljane, ki je bila z nadmorsko višino 490 m tudi najvišja točka na naši poti. Od tu smo se spustili ob strugi slikovitega potoka Globoščak do vasi Stomaž.

Tam smo doživeli pravi spontan partizanski miting, okrepčali smo se z dobrotami iz nahrbtnika, domačini pa so poskrbeli za teloče priboljške. Manjkala ni niti harmonika, tako da smo ob borbenih pesmih dobili novih moči za zadnjo tretjino pohoda. Na obronku planote smo si lahko ogledali tudi cerkev Sv. Tomaža, v kateri je še ohranjena freska z originalno letnico iz leta 1492. Pot na je nato vodila navzdol v v sotesko zelo vodnatega potoka Kranjščka, kjer je včasih delovalo kar 6 mlinov. 

Sam potok je bil že od nekdaj meja med deželo Primorsko in Kranjsko, odtod tudi njegovo ime. Prav pri potoku nas je vse pretresla podoba ubogega srnjačka, ki je bil zaradi bolezni  popolnoma onemogel. Ogledali smo si čudovito naravno sotesko potka Kranjšček, kjer os brzice, korita, tolmuni in slapovi, ki se prelivajo preko pragov iz lehnjaka. Lepo so vidni tudi še ostanki mlinov, ki so večinoma delovali še vse do druge vojne. Mimo Gorupke smo se nato po dolini Raše napotili do Mahničev, se preko strmega pobočja dvignili spet na Kras in po gozdovih prispeli do vasice Gradnje. Od tu pa smo imeli le še kak km do izhodišča, kjer nas je na kmečkem turizmu "Pri Francinovih" v Avberju že čakala slastna jota in klobase. Prvi pohodniki so na cilj prispeli okrog 16. ure, zamudniki s harmoniko vred pa kako uro pozneje. Premotili so jih namreč hrami na Gradnjah, tako da so na prizorišče strumno prikorakali s pesmijo in zastavo z zvezdo na čelu kolone.

Vreme je bilo na naši strani, bilo je oblačno in ne prevroče za hojo po strmih prisojnih klancih. Pohod je za prvič res zelo lepo uspel, tako da smo že polni načrtov za naslednje leto. Verjetno bomo naslednji pohod malo skrajšali, na pot pa bomo predvidoma šli v nasprotno smer, torej iz Avberja na Gradnje, nato proti Stomažu in se že iz Pristave napotili nazaj v Avber.

Zapisal Edi Fabjan